Kako sploh ostati pozitiven, ko izveš nekaj takega, kajti kostni rak je res grozna bolezen in ko je moja prijateljica izvedela to za svojega očeta, je nisem slišala cel teden in nisem vedela, da preživlja pekel. Ker se mi je zdelo nenavadno, da me nič ne kliče, sem poklicala jaz njo. Ni se m javila, takrat pa sem vedela, da je nekaj narobe. Ko je minilo nekaj časa, mi je poslala sporočilo, da žal ne more govoriti, ker ji je preveč hudo in da mi ima nekaj za povedat.
Ker je nisem hotela obremenjevati, sem ji napisala naj se javi, ko bo želela. Potem pa je prišlo sporočilo, da ima oče diagnozo kostni rak in da so doma vsi v šoku. Ko sem to sporočilo prebrala, sem ostala šokirana, kako je lahko zbolel njen oče, ker sem ga vedno videla nasmejanega, aktivnega človeka. Seveda me je zanimalo, kako so to izvedeli in kako je mogoče, da je diagnoza kar naenkrat kostni rak, saj mi ni nikoli govorila, da bi kadarkoli oče hodil okoli zdravnikov.
Vse kar sem lahko napisala, je bilo, kako se oče te dni drži, ali je kostni rak že dolgo in kaj mu sledi. Spet kar nekaj časa nisem dobila odgovora, potem sem čakala še dva dni in se odpeljala k njej, ker sem vedela, da me potrebuje. Še kako je potrebovala moj objem. Ko me je videla, me je objela in jokala in jokala, ni me spustila, vse kar sem slišala iz njenih ust je bilo: » Naj izgine kostni rak in se naj ne vrne nikoli več!«
To je bilo na pol kričanje in na pol prošnja, kako je bila prestrašena, takšne je še nikoli nisem videla. Ko se je malo umirila, sva šle na kratek sprehod po gozdu, takrat mi je povedala, kako je prišla diagnoza kostni rak in kaj čaka očeta. V takih časih prijateljstvo še kako šteje.…