Naša družina je zelo navezana eden na drugega, tako vedno poskrbimo, če nekdo kaj potrebuje. Tako sva se zadnjič z sestro pogovarjale, da pa bi sončne celice na strehi pri starših še kako prav prišel. Prišla pa je ideja, ker je oče že nekaj časa o tem govoril in sva vedele, da si sončne celice želi. Kar dolgo je trajal najin pogovor, saj vsi vemo, da na dolgi rok res prihraniš, a je potrebni kar velik začetni strošek, ki pa si ga starša nista mogla privoščiti in sva se pogovarjale, če bi mogoče ta strošek lahko krile midve.
Jaz sem imela večji problem, ker nisem imela prihrankov, moja sestri ni bilo težko, imela je prihranke, vendar da ne bom izpadla slaba, sem stisnila in poskrbela, da bom dala polovico. Vedela sem, da bosta starša še kako hvaležna za to in da bom tako poskrbela, da jima bo na starejša leta lepše in manj naporno. Seveda sem stisnila, nihče ni vedel, da sem dala zadnje prihranke, ker nisem želela o tem govoriti, glavno da sončne celice bodo.
To je bil dan, ko sta oba starša ostala brez besed, bila sta neizmerno vesela, kako sva jih osrečili. Res mi je bilo lepo videti tako srečne starše, sončne celice sta si želela in sedaj sta jih dobila. Jaz in sestra sva poskrbeli za čisto vse od začetka do konca, da so sončne celice na njihovi strehi. To da smo tako povezani je videti zelo lepo, res se imamo radi in takšne stvari štejejo, z skupnimi močmi nam uspe.
Res, da ni majhen strošek, a če dasta dva, potem je manj, še sreča da se z sestro tako zelo razumeva, da sva lahko kupile sončne celice in sedaj bosta najina starša to lahko imela, ker sta si sončne celice tudi želela.…