Rak

Nekaj časa nazaj sem se dobila s svojo najboljšo prijateljico na kavi. Načeloma se vidive res pogosto, a hkrati si imava čisto vsakič zelo veliko za povedati. Ko sva se tokrat dobile, pa sem opazila, da mi prijateljica nekaj skriva in res mi ni bilo jasno, zakaj mi nekaj skriva in kaj seveda skriva.

Ko, nisem morala več tega prenašati, sem jo seveda takoj vprašala, kaj je narobe, saj sem jo videla. Sama je rekla da ima neko novico, ki je seveda ni želela dati ven iz sebe. Rekla je, da se trenutno sooča z boleznijo, za katero res nikoli ni peičakovala, da jo bo imela.

Res me je močno zanimalo, kaj se dogaja in zato sem jo začela malo bolj intenzivno spraševati. Končno mi je povedala, da gre za bolezen rak. Rak je definitivno nekaj, kar si nihče ne želi slišati, a hkrati je beseda, ki se sliši kar pogosto. V tistem momentu me je precej prestrašila, a hkrati sem želela biti močna zanjo. Sama je rekla, da mora še zelo veliko predelati sama pri sebi, preden se bo soočila te bolezni in da bo ta pot res zelo dolga, se seveda zaveda.

Ko, sva se naslednjič dobile na kavi, sem takoj videla, da je malce drugačna. Bila je malo bolj pozitivna, ji je bilo strah kot prejšnjič. Vprašala sem jo seveda, kaj je oziroma kako to, da je tako dobre volje. Povedala mi je, da se je naučila nekaj novega, in sicer to, da rak ne bo tisti, ki bo prevladoval v njenem življenju. Ona je tista, ki se bo odločila, kako bo njeno življenje potekalo. Bila sem zelo vesela, ko sem slišala, da beseda rak ni več tista glavna stvar v njenem življenju. Seveda se še vedno borili s to boleznijo, a hkrati se naučila živeti z tem in to premagovati iz dneva v dan.

Definitivno sem zelo ponosna nanjo, saj je zelo redko, kdaj vidimo neko osebo tako pozitivno, a hkrati se bori s tako boleznijo, ki je res srhljiva. Ona res predstavlja nek heroj. Nanjo sem zelo ponosna in mi je še dandanes zelo velik vzornik.…

Kako sploh ostati pozitiven, ko izveš nekaj takega, kajti kostni rak je res grozna bolezen in ko je moja prijateljica izvedela to za svojega očeta, je nisem slišala cel teden in nisem vedela, da preživlja pekel. Ker se mi je zdelo nenavadno, da me nič ne kliče, sem poklicala jaz njo. Ni se m javila, takrat pa sem vedela, da je nekaj narobe. Ko je minilo nekaj časa, mi je poslala sporočilo, da žal ne more govoriti, ker ji je preveč hudo in da mi ima nekaj za povedat.

Ker je nisem hotela obremenjevati, sem ji napisala naj se javi, ko bo želela. Potem pa je prišlo sporočilo, da ima oče diagnozo kostni rak in da so doma vsi v šoku. Ko sem to sporočilo prebrala, sem ostala šokirana, kako je lahko zbolel njen oče, ker sem ga vedno videla nasmejanega, aktivnega človeka. Seveda me je zanimalo, kako so to izvedeli in kako je mogoče, da je diagnoza kar naenkrat kostni rak, saj mi ni nikoli govorila, da bi kadarkoli oče hodil okoli zdravnikov.

Vse kar sem lahko napisala, je bilo, kako se oče te dni drži, ali je kostni rak že dolgo in kaj mu sledi. Spet kar nekaj časa nisem dobila odgovora, potem sem čakala še dva dni in se odpeljala k njej, ker sem vedela, da me potrebuje. Še kako je potrebovala moj objem. Ko me je videla, me je objela in jokala in jokala, ni me spustila, vse kar sem slišala iz njenih ust je bilo: » Naj izgine kostni rak in se naj ne vrne nikoli več!«

To je bilo na pol kričanje in na pol prošnja, kako je bila prestrašena, takšne je še nikoli nisem videla. Ko se je malo umirila, sva šle na kratek sprehod po gozdu, takrat mi je povedala, kako je prišla diagnoza kostni rak in kaj čaka očeta. V takih časih prijateljstvo še kako šteje.…

Kategorija: Rak

Rak je definitivno nekaj zelo resnega

Očeta moje prijateljice je doletel kostni rak