Ne vem, zakaj, a prišli so dnevi, ko sem bila nervozna od jutra do večera, lahko bi rekla, da še ponoči. Vsaka mala stvar me je spravila s tira, pomagala mi je savna, ker nisem več vedela, kaj naj naredim, sem se odločila, da potrebujem čas zase.
Šla sem tudi na sprehod, vendar mi ni prav nič pomagalo, šla sem na pijačo s prijateljico, tudi to mi ni pomagalo. Nato pa sem se spomnila, da bi mi lahko pomagala savna in tako sem šla za celo soboto v savno. Doma sem povedala, da grem, možu sem razložila, da nisem ravno dobra družba, ker sem preveč nervozna in da bi zato želela iti v savno sama. Razumel me je, ker je itak videl, da nisem prava in takrat ve, da bom vedno naredila nekaj po svoje.
Ja, savna je bila prava odločitev. Takoj, ko sem prestopila prav wellnessa, sem vedela, da sem ob pravem času, na pravem mestu. Prepustila sem se, prav čutila sem, kako se je moje telo počasi sproščalo. S seboj sem si prinesla knjigo, da jo bom med počitkom, ko ne bom v savni brala, pa nisem prebrala niti enega lista v knjigi, ker vedno, ko sem šla ležat na ležalnik, sem zaspala. Očitno sem to potrebovala. Nisem se hotela boriti proti svojemu telesu, delala sem tisto, kar mi je pasalo in pasalo mi je spati.
Končno sem začutila spet ta mir v sebi, živčnost je počasi zapuščala moje telo. Čutila sem umirjenost, ki mi jo je dala savna in domov sem prišla prerojena. Od zdaj vem, da je savna tisti izpustni ventil, ko potrebujem nekaj, da se sprostim.
Vem pa tudi, da je najboljše, da grem takrat v savno sama, ker se posvetim izrecno samo sebi in svojemu telesu. Takrat se ne pogovarjam prav z nikomer. Moja rešitev je savna in ne tek, niti hoja, niti počivanje doma. …